Josip Murn
(s psevdonimom Aleksandrov) je bil slovenski pesnik, ki se je rodil 4.
marca 1879 v Ljubljani, umrl pa je 18. junija 1901, v Ljubljani.
Rodil
se je kot nezakonski otrok Mariji Murn in Ignacu Cankarju. Mati je
prišla z Gorenjske služit k družini Mayer v Ljubljano, kjer je bil
njegov oče hlapec. Ta zanj ni skrbel, kmalu po njegovem rojstvu se je
poročil z drugo, štiri leta kasneje pa umrl za tuberkolozo. Mati ga je v
duševni stiski dala v rejo v Zadobrovo, sama pa je šla služit v Trst,
od koder se ni vrnila. Bil je tudi v reji pri Sv. Krištofu, nazadnje pa
pri materi Kalanovi na Poljanski cesti. Leta 1885 je bil sprejet v
cerkveni šolski zavod Marijanišče. Od leta 1890 do 1895 je obiskoval
nižjo gimnazijo v Ljubljani in objavljal rokopise svojih pesmi v
literarnem časopisu Dijaške vaje.
Po
ljubljanskem potresu leta 1895 se je vrnil k materi Kalanovi, s katero
sta se preselila v Cukrarno, kjer je preživel zadnji del svojega
življenja. Tam se je spoprijateljil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom
Kettejem in Otonom Župančičem. Vpisal se je na višjo gimnazijo v
Ljubljani in postal sošolec Ivana Prijatelja. Bil je sprejet v dijaško
literarno društvo Zadruga, iz katerega je kasneje izstopil. Zaljubil se
je v Almo Souvan in ji v zborniku ljubljanskih maturantov posvetil cikel
pesmi Noči.
Po
maturi leta 1898 je s štipendijo Trgovsko obrtniške zbornice odšel na
Dunaj. S študijem na eksportni akademiji ni uspel, zato se je želel
prepisati na pravo na Dunaj in v Prago, a ker ni bil sprejet, je s tem
izgubil štipendijo in se znašel v pomanjkanju. Poleg tega je bil čedalje
bolj bolan, na oddih je odhajal na kmete na Gorenjsko, v Zalog pri
Cerkljah ter v Zasip pri Bledu. Tu se je začel družiti s pesnico Vido
Jeraj. Nekajkrat je preživljal svoje šolske počitnice v Vipavski dolini
na domačiji pri Aleksandrovih, od tod psevdonim Aleksandrov. Leta 1899
se je vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot stenograf, leta 1900 pa
kot pisar pri Trgovski zbornici. Kmalu zaradi bolezni tudi tega ni več
zmogel in je ostal brez sredstev za življenje. Denarno ga je še najbolj
podpirala materina sestra Marjana, od prej pa je imel skromne prihranke
od poučevanja in pisateljevanja.
Junija
je v Cukrarni umrl za jetiko na isti postelji kot dve leti prej Kette.
Pokopali so ga pri Sv. Krištofu, pozneje pa prenesli v grob pesnikov
slovenske moderne na ljubljanskih Žalah, kjer je pokopan skupaj s
Cankarjem, Kettejem in Župančičem.
https://sites.google.com/site/slovenskimodernistilm/josip-murn---aleksandrov/zivljenjepis
https://sites.google.com/site/slovenskimodernistilm/josip-murn---aleksandrov/zivljenjepis
Ni komentarjev:
Objavite komentar