Dragotin Kette

Dragotin Kette je bil slovenski pesnik, ki se je rodil 19. januarja 1876 v Premu pri Ilirski Bistrici,umrl pa je 26. aprila 1899 v Ljubljani.

Ko je bil star dve leti, se je družina preselila na Col pri Vipavi, dve leti kasneje pa v Zagorje na Pivki,[1] kjer mu je za posledicami tuberkuloze umrla mati. V Zagorju je obiskoval prve štiri razrede ljudske šole v enorazrednici. Peti razred je obiskoval v Ljubljani. Pri petnajastih letih je izgubil še očeta, zato je skrb zanj prevzel materin stric Janez Valenčič. Leta 1888 se je vpisal na gimnazijo, jo po drugem letu zapustil in se jeseni vpisal na učiteljišče. Stric ga je prenehal denarno podpirati in sledilo je obdobje pomanjkanja. Leta 1893 se je vrnil v gimnazijo, v tretji razred. Postal je član in tajnik literarnega dijaškega društva Zadruga, v katerem so bili tudi Josip Murn, Oton Župančič in Ivan Cankar. Zaradi politične pesmi proti škofu Missiu je bil leta 1893 v štiriurnem priporu. Predaval je o literaturah v drugih jezikih, poučeval je ruščino in prijateljeval z Ivanom Cankarjem. Ker ni plačal šolnine, je bil leta 1895 kot šestošolec izključen iz gimnazije. Preživljal se je z inštrukcijami in novinarstvom.

Jeseni leta 1896 je na pobudo Ivana Resmana odšel v Novo mesto ter opravil sprejemni izpit za sedmi razred gimnazije. Osnoval je podobno društvo kot Zadruga, ki je kmalu razpadlo zaradi strahu pred šolsko oblastjo. Nesrečno se je zaljubil v Angelo Smola. Veliko je bral, znanje je dopolnjeval s prebiranjem grških, nemških, rimskih in ruskih pesnikov. Učil se je angleškega, italijanskega, francoskega in ruskega jezika. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, Angelčku in Vrtcu. Maturiral je leta 1898 in odšel v Trst, kjer so ga potrdili pri vojaškem odboru. Tam je kmalu zbolel za tuberkulozo, bil odpuščen iz vojske in se vrnil v Ljubljano, kjer je umrl je pri prijatelju Josipu Murnu v Cukrarni.

Poznan je po svojih pesmih. V obdobju ustvarjanja v Ljubljani je pisal novoromantično poezijo, ki je bila igriva in hudomušna. Dela, ki so nastala v tem obdobju, so npr. Ah, zapojte, Na blejskem otoku, Popotnica. V Novem mestu se je pesnikov odnos do narave spremenil. Temu je bila kriva neuslišana ljubezen. Opisuje kmetstvo in idilično pokrajino. Dela iz tega obdobja so npr. Na trgu, Lepa roža, Mlinarjeva Hčerka, Dejal je Vlah Elija itd. Po končani maturi odide v Trst, kjer preživi nekaj mesecev. Poezija zato postane bolj čutna in erotična. Dela v tem ustvarjalnem obdobju so npr. Tihe noči, Slovo, Adrija, Moj Bog itn.

Pisal je tudi kratko impresionistično prozo ter dela za otroke (basni, pravljice, otroške pesmi in povesti) v času, ko je moral prekiniti šolanje ter v zadnjih dveh letih gimnazije v Novem mestu. Njegova najbolj znana pravljica je Šivilja in škarjice (1910). Mladinska dela je objavljal v mladinskih revijah Angelček in Vrtec pod psevdonimom Siluška in v Ljubljanskem zvonu pod psevdonima Mihael Mihajlov ter Zvonoslav. Erotično poezijo je objavljal v Novi Nadi. Kettejeva mladinska dela so prevedena v češki, hrvaški, madžarski, makedonski,slovaški in srbski jezik.

Nekatere njegove otroške pesmi so napol lirske: Stankova smrt, Tončkove sanje, Jurček Zidar in Žalostinka. Bil je navezan na naravo, živali in otroke. Za mladino je napisal največ basni bodisi v prozi bodisi v verzih. V teh se norčuje iz človeških napak in poveličuje njihove vrline. V 19. stoletju je bil tretji pomembnejši predstavnik mladinske književnosti za Levstikom in Stritarjem. Vse pravljice, basni in pesmi za otroke so bile prvič zbrane v zbirki z naslovom Basni in pravljice, ki je bila izdana v Celju leta 1990. Izdala jo je Mohorjeva družba.

V času svojega življenja ni ničesar izdal v knjižni obliki. Po njegovi smrti je njegove pesmi uredil Anton Aškerc. Izdal jih je pod naslovom Poezije leta 1900, leta 1907 pa je izšla druga, pregledana izdaja Poezij. Ilustriral jo je Maksim Gaspari. Ostalo poezijo, pesmi in prozo za otroke, kratko prozo in pisma je v obliki Zbranega dela leta 1940 uredil France Koblar.